Grandiozno občutenje lastne pomembnosti
Pomembno je, da ima človek razvit zdrav občutek lastne vrednosti, ki pa ga lahko razvijemo le če nas v otroštvu osebe, ki so za nas pomembne, razumejo, spoštujejo, upoštevajo, ljubijo in cenijo.
Grandioznost je narcisistična motnja, pri kateri individuum zapade v inflacijo osebnosti. Počuti se superioren (vzvišen, večvreden), se samoprecenjuje, samopoveličuje in baha, je nečimrn (si prizadeva vzbuditi občudovanje in pozornost), ošaben (aroganten), nadut (ima pretirano dobro mnenje o sebi ter kaže prezir in zaničevanje do drugih), brezobziren, nagnjen k napuhu (hubrisu) in domišljavosti. Teži k perfekcionizmu, stremi po časti, ugledu in priznanju, po moči, veljavi in občudovanju. Zaradi nizkega samospoštovanja se mora stalno dokazovati, skuša vedno ustrezati drugim ter je odvisen od priznanja okolice.
Na začetku življenja ima otrok narcisistično potrebo po empatičnem zrcaljenju v očeh zanj pomembnih oseb – to so običajno starši, še zlasti mati. V njih odkriva sebe, ko se v njih zrcali kot v ogledalu. Otrok potrebuje izkušnjo, da sam nekaj zmore, in ko mu to uspe, rabi potrditev drugega jaza, ki dopolnjuje in potrjuje njegov lastni jaz. Če v očeh drugih najde občudovanje in spoštovanje, lahko na tej osnovi razvije samozaupanje in občutek varnosti, če pa dobi premalo teh potrditev, če starši ne upoštevajo in ne jemljejo resno njegovih narcisističnih potreb, ostane brez ogledala. Počuti se zapuščen, doživlja boleča občutja prikrajšanosti in ogoljufanosti ter razvije občutke sramu, notranje praznine in depresivnosti in močno ter nepotešljivo hrepenenje po tem, da bi ga nekdo razumel in mu bil v oporo. Takšna boleča stanja subjektivnega doživljanja imenujemo narcisistične osebnostne motnje.
V kolikor otrok v svojem ravnem otroštvu tega občutka ne dobi se pred temi neprijetnimi občutki brani tako, da svoja čustva in občutke izrine. Doživlja jih namreč lahko le, če ga starši razumejo in sprejemajo takega, kot je. Če starši otroku ne dovolijo, da izraža negativna čustva ali obnašanje, ker je to v nasprotju z njihovimi zahtevami in pričakovanji. Ker pa je ponavadi tako, da se najrazličnejši vzorci osebnostnih motenj nevede prenašajo iz roda v rod se največkrat zgodi, da se pri vzgoji naredi največ napak. To se kaže že v zgodnjem otrokovem življenju, če naprimer mati ne dovoli svojemu otroku, da joče… Pri otrokovem joku mater popade istočasno strah in jeza, saj to mati sprejema kot »kritiko« na njeno vzgojo in mati naredi vse, da otrok ne joka več (nelogična logika: če otrok ne joka potem sem jaz ok mati).
Če pa z izražanjem negativnih čustev ali obnašanjem, ki je v nasprotju s tem, kar starši zahtevajo in pričakujejo od njega, izzove kazen in se starši v jezi odvračajo od njega, kot da ga ne ljubijo več, se skuša otrok temu izogniti in razvije držo, ko kaže le tisto, kar od njega želijo in potrebujejo. To vodi v razvoj lažnega jaza. Poleg zanikanja čustev kot obrambo razvije še nenehno odgovornost za druge, zapuščanje odnosov, da ga ne bi drugi zapustili, intelektualiziranje ter občutek, da mora delati več kot drugi – vse zaradi introjicirane grožnje staršev, da mu bodo odtegnili ljubezen.
Posledica te zgodnje otrokove prilagoditve potrebam staršev so narcisistične motnje, ki se kažejo kot občutki praznine in nesmiselnosti, kot narcisistične potrebe po pozornosti, razumevanju, sočutju, zrcaljenju ter nesposobnost zavestno doživeti čustva ljubosumnosti, jeze, zavisti, zapuščenosti, nemoči, strahu, čeprav je sicer sposoben raznovrstnih čustev. Otrok svojih naravnih narcisističnih potreb ni mogel integrirati, zato so se le-te odcepile, deloma izrinile in obdržale svojo prvotno obliko. Nezavedno ostaja odvisen od staršev – jih introjecira. Ne more se zanesti na lastna čustva, ne pozna svojih pravih potreb, ampak samo storilnostne prisile, kasneje pa je odvisen od potrjevanja partnerja, drugih ljudi in predvsem svojih otrok. Izrazito mu primanjkuje razumevanja in sočutja do samega sebe, medtem ko se sicer zlahka vživlja v druge ljudi.
Osebe z narcistično osebnostno motnjo imajo zaradi ustvarjenega lažnega jaza o sebi grandiozno predstavo, saj so prepričani, da če bodo nadpovprečni, potem bodo tudi sprejeti.
To se kaže v obliki pretiranega poveličevanja njihove pomembnosti (npr.: firma v kateri so zaposleni bi brez njih propadla), pri pripovedovanju o svojih dosežkih si prilaščajo tudi zasluge drugih in jih poslušalcu »prodajo« kot svoje (pri projektu, kjer so bili sam član projektnega tima so edino oni zaslužni s svojim požrtvovanjem, predanostjo in delom, da je bil projekt uspešen). Pretiravajo in ves čas poudarjajo pretekle dosežke brez merljivih rezultatov (govorijo, kako so bili uspešni v otroštvu, naj si je to pri smučanju, nogometu ali kakem drugem udejstvovanju čeprav za to ni prav nobenega dokaza ). Vedno ko se z njimi dogovarjaš za kak termin te zasujejo s svojim prenatrpanim urnikom in z različnimi termini sestankov, vse s ciljem, da poudarjajo svojo namišljeno pomembnost (take osebe vam bodo na predlog termina za srečanje vedno zraven natrosile še to, da končajo pomemben sestanek in takoj priletijo). Take osebe se vedno rade bahajo, kje delajo in ob opisu delovnega mesta zraven dodajo še kup namišljenih zadolžitev, čeprav so za to v njihovi firmi zadolženi drugi. Vedno se trudijo, da bi jih drugi občudovali. Pri tej težnji za občudovanjem se lahko zatečejo tudi k pretirani ustrežljivosti.
»Ne zavedajo se, da je izkrivljanje resnice pravzaprav laž!«