Patološki narcisizem je koncept, ki označuje posameznika z veliko mero samoobčudovanja, občutkom lastne večvrednosti in samopomembnosti.
Po drugi strani pa ima takšen posameznik bolj malo prave samozavesti in šibko identiteto, ki jo mora vedno znova potrjevati.
Patološki narcis je idealen za potrošniško družbo, saj mora nenehno trošiti, ker ga v potrošnjo ženejo notranje potrebe po samopotrjevanju. Samopotrditev lahko uresničuje tudi na druge načine – z dosežki v športu, umetnosti ali v šoli, vendar je privilegiranih pozicij malo, saj so namenjene le najboljšim izmed najboljših. Lažja pot, ki pripelje do samopotrditve, je zato potrošnja. Ta pri takšnem posamezniku pomeni kupovanje stvari, ki jih drugi nimajo, da se prepriča o svoji lastni večvrednosti.
Narcisizem kot način življenja v postmoderni, potrošniški družbi
Cilj patološkega narcisa je biti vedno »in«, vedno v središču pozornosti in vedno imeti tisto, kar si drugi želijo, pa nimajo. Reklama nudi možnost pobega iz dolgočasja in pokaže, kaj je moderno, potrošnja pa predstavlja zadovoljitev potreb in zapolnitev praznine. Propaganda ima dvojni učinek: podpira potrošnjo kot alternativo protesta in pretvarja človeško praznino v blago. Medtem ko je industrijska družba svoje člane cenila po kakovosti kot delavce, jih potrošniška družba najprej ceni kot potrošnike. Ljudje pričakujejo, da bodo našli rešitve za svoje težave in zadovoljili svoje potrebe z nakupovanjem dobrin in storitev. Sodobnega življenja si ni mogoče predstavljati brez potrošnje, saj smo z njo obdani z vseh strani, še najvidnejše pa nas vanjo »silijo« oglasi, ki nas obdajajo na vsakem koraku. Potrošnja je nujna za preživetje, saj moramo kupovati življenjsko pomembne dobrine. Po mnenju Lascha se narcisizem kaže kot način spopadanja z napetostjo in strahom modernega življenja, saj prevladujoči družbeni pogoji nakazujejo narcistične težnje. Geneza subjekta se v zadnjih dveh stoletjih kaže v treh mejnikih, v vase usmerjenem tipu subjekta, ki je predstavnik protestanstke etike in liberalnega kapitalizma iz 19. stoletja in začetnih desetletij 20. stoletja, v druge usmerjeni tip posameznika, ki se pojavi v zgodnjih štiridesetih letih, z vznikom permisivnosti, od šestdesetih let 20. stoletja pa govorimo o patološkem narcisu, ki v postmoderni družbi dokončno postane prevladujoča oblika subjektivnosti.
Najpomembnejše teorije, ki pojasnjujejo nastanek patološkega narcisizma
Obstaja mnogo teorij o nastanku patološkega narcisa, ki pa so med seboj velikokrat kontradiktorne. Najbolj uveljavljeni so trije razlogi za oblikovanje narcisa: narcisizem kot rezultat hladnih, indiferentnih, zavračajočih načinov starševstva, ki ga zagovarjata Kernberg in Kohut, narcisizem kot rezultat ekcesnega hvaljenja in občudovanja otroka, o katerem piše Millon, in narcisizem kot kombinacija obeh razlogov, ki jih združi Freud.
Otrok je postavljen v središče družine in njenih vednot, ali kot mu pravi Freud: »Njegovo veličanstvo – otrok«. Pretirana materinska pozornost duši običajen razvoj narcisizma pri otroku in ga s tem sili v patološki narcisizem. Otrok, ki ga vzgajajo v permisivni družini, v kateri ga preveč poveličujejo, hkrati pa ga nikoli zares ne kaznujejo, dobi grandiozne predstave o samemu sebi, zaradi nekaznovanja in odsotnosti prepovedi pa ne osvoji "Zakona", ki pomeni družbene norme, ki mu povedo, da sam ni najvišji in glavni, temveč da je podrejen višjim normam. Takšen otrok meni, da je najboljši, hkrati pa si mora to nenehno potrjevati. In, kot že rečeno, to potrditev najlaže najde v posedovanju najnovejših, najlepših stvari, ki so na trgu. Samopodoba patološkega narcisa je odvisna od priznanja drugih. Nenehno mora poslušati njihovo odobravanje, drugače ga negotovost lahko pahne v hude napade tesnobe ali doživljanje anksioznosti. Po besedah Lascha ne more živeti brez občinstva, ki ga obožuje. Svojo negotovost lahko preseže samo tako, da sebe vidi kot veličastnega, ki se zrcali v pozornosti drugih, ali z navezavo na tiste iz vrst slavnih in karizmatičnih ter tiste z močjo. Odvisen je od drugih, saj potrebuje njihovo nenehno odobravanje in občudovanje.
Kot sem že omenila, so uveljavljeni trije razlogi, ki pojasnjujejo nastanek patološkega narcisizma. Povzemam jih po članku Spomini na narcizem in otroštvo avtoric Otway in Vignoles. Prvi je narcisizem kot rezultat hladnih, indiferentnih, zavračajočih načinov starševstva. Kohut meni, da je narcisizem normalen vidik infantilnega razvoja. Otrokovo grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja in idealiziranja med otroki in starši. Če tem potrebam ni zadoščeno, se lahko pojavijo slabo prilagojene odrasle oblike narcisizma. Otroci, ki niso mogli idealizirati svojih staršev, iščejo idealizirane starševske nadomestke v odraslosti, ki pa ne zmorejo dosegati njihovih nemogočih pričakovanj. Medtem ko je pri Kohutu patološki »veliki Jaz« izraz preproste regresije v prvobitni otroški narcisizem, Kernberg poudarja, da je podobnost zgolj površinska. Narcisizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Narcisizem je ta avtor videl kot obrambo posameznika pred občutki jeze in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi in nesposobni zanašanja na druge. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom.
Vloga matere in očeta
Zaščitniška vloga matere je bila enako pomembna kot vloga avtoritativnega očeta. Obe sta bili v sodobnem svetu, ki si je namesto kritične potence prizadeval proizvesti tisto, kar so Adorno in njegovi kolegi imenovali »avtoritarne« osebnosti, na preizkušnji. Brez močne podobe očeta tako za identificiranje kot tudi za upiranje je sinovom preostala pokorna drža v odnosu do difuzne avtoritete upravljanega sveta. To je namesto napredovanja v avtonomni ego za posledico imelo nazadovanje v narcističnega. Za Kernberga pomeni »zreli Jaz« osebo, ki ima normalni smisel za realnost in objekte. Tedaj lahko govorimo o »normalnem narcizmu«, o narcističnem zadovoljstvu s sabo, ki je »nepatološke« narave. Žižek pravi, da pri mejnem, borderline subjektu Jaz ni dovolj poenoten za opravljanje integrativne funkcije, zato se oblikuje »veliki Jaz«. Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne in slavne na eni strani in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu bojijo, da ne bi spadali med pomembne, bogate in močne. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot svoj podaljšek. Če jih ta zavrne, pa po besedah Lascha postanejo takoj sovražni in prestrašeni ter reagirajo in svoj idol razvrednotijo.
Millonova teorija nasprotuje prejšnjima, ki kot razlog za nastanek narcizma navajata negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju. Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno. Kljub razlikam v teorijah pa se iz vseh zrcali prepričanje, da je narcisizem posledica nefunkcionalnih izkušenj iz otroštva, kaže pa se v odnosih odraslega narcisa, ki so polni nezaupanja in sovražnosti.
Patološki narcis kot idealen in zaželen potrošnik
Patološki narcis nastopa kot človek z veliko mero samoobčudovanja in občutkom lastne večvrednosti, hkrati pa s šibko samopodobo, ki je odvisna od drugih, zato svojo identiteto išče in vzpostavlja prek potrošništva. Kot pravi Žižek, narcis nima fiksne identitete, gre za niz identitet, kjer nobena ne prevlada. Ker ne ve, kaj hoče, pričakuje, da mu bodo to povedali drugi. To učinkovito počnejo oglasi, saj takšnemu človeku predstavljajo smernice in v njem budijo željo po posedovanju čim večjega števila čim novejših stvari. Narcis meni, da bo potem končno vedel, kdo je, in spet čutil, da je najboljši. Vendar je to krog, ki se nikoli ne konča, saj oglasi kažejo vedno nove stvari in povzročajo, da so predmeti, ki jih je kupil pred tednom, že zastareli, zato mora spet po nakupih. To je človek, ki ga želi potrošniški kapitalizem, ki ga potrebuje in zato tudi ustvarja. Kot pravi Lasch, patološki narcis časti spoštovanje pravil in predpisov v skriti veri, da zanj ne veljajo, prav tako pa si ves čas nekaj želi in zahteva takojšnjo zadovoljitev. Prav zato, ker je mogoče z njim zlahka manipulirati in ker živi v stanju večnega poželenja, se kaže kot idealen potrošnik in zato zaželen, celo nujno potreben posameznik znotraj potrošniškega kapitalizma.
Prekopirano iz: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/narcis/
Po drugi strani pa ima takšen posameznik bolj malo prave samozavesti in šibko identiteto, ki jo mora vedno znova potrjevati.
Patološki narcis je idealen za potrošniško družbo, saj mora nenehno trošiti, ker ga v potrošnjo ženejo notranje potrebe po samopotrjevanju. Samopotrditev lahko uresničuje tudi na druge načine – z dosežki v športu, umetnosti ali v šoli, vendar je privilegiranih pozicij malo, saj so namenjene le najboljšim izmed najboljših. Lažja pot, ki pripelje do samopotrditve, je zato potrošnja. Ta pri takšnem posamezniku pomeni kupovanje stvari, ki jih drugi nimajo, da se prepriča o svoji lastni večvrednosti.
Narcisizem kot način življenja v postmoderni, potrošniški družbi
Cilj patološkega narcisa je biti vedno »in«, vedno v središču pozornosti in vedno imeti tisto, kar si drugi želijo, pa nimajo. Reklama nudi možnost pobega iz dolgočasja in pokaže, kaj je moderno, potrošnja pa predstavlja zadovoljitev potreb in zapolnitev praznine. Propaganda ima dvojni učinek: podpira potrošnjo kot alternativo protesta in pretvarja človeško praznino v blago. Medtem ko je industrijska družba svoje člane cenila po kakovosti kot delavce, jih potrošniška družba najprej ceni kot potrošnike. Ljudje pričakujejo, da bodo našli rešitve za svoje težave in zadovoljili svoje potrebe z nakupovanjem dobrin in storitev. Sodobnega življenja si ni mogoče predstavljati brez potrošnje, saj smo z njo obdani z vseh strani, še najvidnejše pa nas vanjo »silijo« oglasi, ki nas obdajajo na vsakem koraku. Potrošnja je nujna za preživetje, saj moramo kupovati življenjsko pomembne dobrine. Po mnenju Lascha se narcisizem kaže kot način spopadanja z napetostjo in strahom modernega življenja, saj prevladujoči družbeni pogoji nakazujejo narcistične težnje. Geneza subjekta se v zadnjih dveh stoletjih kaže v treh mejnikih, v vase usmerjenem tipu subjekta, ki je predstavnik protestanstke etike in liberalnega kapitalizma iz 19. stoletja in začetnih desetletij 20. stoletja, v druge usmerjeni tip posameznika, ki se pojavi v zgodnjih štiridesetih letih, z vznikom permisivnosti, od šestdesetih let 20. stoletja pa govorimo o patološkem narcisu, ki v postmoderni družbi dokončno postane prevladujoča oblika subjektivnosti.
Najpomembnejše teorije, ki pojasnjujejo nastanek patološkega narcisizma
Obstaja mnogo teorij o nastanku patološkega narcisa, ki pa so med seboj velikokrat kontradiktorne. Najbolj uveljavljeni so trije razlogi za oblikovanje narcisa: narcisizem kot rezultat hladnih, indiferentnih, zavračajočih načinov starševstva, ki ga zagovarjata Kernberg in Kohut, narcisizem kot rezultat ekcesnega hvaljenja in občudovanja otroka, o katerem piše Millon, in narcisizem kot kombinacija obeh razlogov, ki jih združi Freud.
Otrok je postavljen v središče družine in njenih vednot, ali kot mu pravi Freud: »Njegovo veličanstvo – otrok«. Pretirana materinska pozornost duši običajen razvoj narcisizma pri otroku in ga s tem sili v patološki narcisizem. Otrok, ki ga vzgajajo v permisivni družini, v kateri ga preveč poveličujejo, hkrati pa ga nikoli zares ne kaznujejo, dobi grandiozne predstave o samemu sebi, zaradi nekaznovanja in odsotnosti prepovedi pa ne osvoji "Zakona", ki pomeni družbene norme, ki mu povedo, da sam ni najvišji in glavni, temveč da je podrejen višjim normam. Takšen otrok meni, da je najboljši, hkrati pa si mora to nenehno potrjevati. In, kot že rečeno, to potrditev najlaže najde v posedovanju najnovejših, najlepših stvari, ki so na trgu. Samopodoba patološkega narcisa je odvisna od priznanja drugih. Nenehno mora poslušati njihovo odobravanje, drugače ga negotovost lahko pahne v hude napade tesnobe ali doživljanje anksioznosti. Po besedah Lascha ne more živeti brez občinstva, ki ga obožuje. Svojo negotovost lahko preseže samo tako, da sebe vidi kot veličastnega, ki se zrcali v pozornosti drugih, ali z navezavo na tiste iz vrst slavnih in karizmatičnih ter tiste z močjo. Odvisen je od drugih, saj potrebuje njihovo nenehno odobravanje in občudovanje.
Kot sem že omenila, so uveljavljeni trije razlogi, ki pojasnjujejo nastanek patološkega narcisizma. Povzemam jih po članku Spomini na narcizem in otroštvo avtoric Otway in Vignoles. Prvi je narcisizem kot rezultat hladnih, indiferentnih, zavračajočih načinov starševstva. Kohut meni, da je narcisizem normalen vidik infantilnega razvoja. Otrokovo grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja in idealiziranja med otroki in starši. Če tem potrebam ni zadoščeno, se lahko pojavijo slabo prilagojene odrasle oblike narcisizma. Otroci, ki niso mogli idealizirati svojih staršev, iščejo idealizirane starševske nadomestke v odraslosti, ki pa ne zmorejo dosegati njihovih nemogočih pričakovanj. Medtem ko je pri Kohutu patološki »veliki Jaz« izraz preproste regresije v prvobitni otroški narcisizem, Kernberg poudarja, da je podobnost zgolj površinska. Narcisizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Narcisizem je ta avtor videl kot obrambo posameznika pred občutki jeze in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi in nesposobni zanašanja na druge. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom.
Vloga matere in očeta
Zaščitniška vloga matere je bila enako pomembna kot vloga avtoritativnega očeta. Obe sta bili v sodobnem svetu, ki si je namesto kritične potence prizadeval proizvesti tisto, kar so Adorno in njegovi kolegi imenovali »avtoritarne« osebnosti, na preizkušnji. Brez močne podobe očeta tako za identificiranje kot tudi za upiranje je sinovom preostala pokorna drža v odnosu do difuzne avtoritete upravljanega sveta. To je namesto napredovanja v avtonomni ego za posledico imelo nazadovanje v narcističnega. Za Kernberga pomeni »zreli Jaz« osebo, ki ima normalni smisel za realnost in objekte. Tedaj lahko govorimo o »normalnem narcizmu«, o narcističnem zadovoljstvu s sabo, ki je »nepatološke« narave. Žižek pravi, da pri mejnem, borderline subjektu Jaz ni dovolj poenoten za opravljanje integrativne funkcije, zato se oblikuje »veliki Jaz«. Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne in slavne na eni strani in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu bojijo, da ne bi spadali med pomembne, bogate in močne. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot svoj podaljšek. Če jih ta zavrne, pa po besedah Lascha postanejo takoj sovražni in prestrašeni ter reagirajo in svoj idol razvrednotijo.
Millonova teorija nasprotuje prejšnjima, ki kot razlog za nastanek narcizma navajata negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju. Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno. Kljub razlikam v teorijah pa se iz vseh zrcali prepričanje, da je narcisizem posledica nefunkcionalnih izkušenj iz otroštva, kaže pa se v odnosih odraslega narcisa, ki so polni nezaupanja in sovražnosti.
Patološki narcis kot idealen in zaželen potrošnik
Patološki narcis nastopa kot človek z veliko mero samoobčudovanja in občutkom lastne večvrednosti, hkrati pa s šibko samopodobo, ki je odvisna od drugih, zato svojo identiteto išče in vzpostavlja prek potrošništva. Kot pravi Žižek, narcis nima fiksne identitete, gre za niz identitet, kjer nobena ne prevlada. Ker ne ve, kaj hoče, pričakuje, da mu bodo to povedali drugi. To učinkovito počnejo oglasi, saj takšnemu človeku predstavljajo smernice in v njem budijo željo po posedovanju čim večjega števila čim novejših stvari. Narcis meni, da bo potem končno vedel, kdo je, in spet čutil, da je najboljši. Vendar je to krog, ki se nikoli ne konča, saj oglasi kažejo vedno nove stvari in povzročajo, da so predmeti, ki jih je kupil pred tednom, že zastareli, zato mora spet po nakupih. To je človek, ki ga želi potrošniški kapitalizem, ki ga potrebuje in zato tudi ustvarja. Kot pravi Lasch, patološki narcis časti spoštovanje pravil in predpisov v skriti veri, da zanj ne veljajo, prav tako pa si ves čas nekaj želi in zahteva takojšnjo zadovoljitev. Prav zato, ker je mogoče z njim zlahka manipulirati in ker živi v stanju večnega poželenja, se kaže kot idealen potrošnik in zato zaželen, celo nujno potreben posameznik znotraj potrošniškega kapitalizma.
Prekopirano iz: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/narcis/