Partnerski odnos
Partnerske zveze z osebo z narcistično osebnostno motnjo so za partnerja predvsem zelo naporne, saj so te osebe nezmožne vzdrževati kvalitetne in zrele čustvene odnose. Take zveze so predvsem funkcionalne in služijo samopotrjevanju. To v praksi pomeni, da si za partnerje izbirajo nekoga, od katerega imajo korist, naj si je to v smislu družbenega položaja, finančnega stanja ali je partner »znana osebnost«. Večinoma so kratkotrajne, razen ko srečajo partnerja s komplementarno (dopolnjujočo se) patologijo osebnosti. Za partnerja pogosto izbirajo osebo, ki je podobna njim ali pa osebo, kakršna bi radi bili (njihovemu idealu), da se lahko z njim simbiotično zlijejo.
Partnerstvo obstaja, dokler od partnerja dobivajo dovolj posrednih in neposrednih potrditev, ker pa so od potrditev odvisni, so do partnerja izrazito posesivni. Od njega pričakujejo, da jim bo nadomestil čustvene prikrajšanosti (lakoto po ljubezni), ki jo nosijo iz otroštva in ki je nikdar ni mogoče potolažiti. Kadar pri partnerju začutijo sled samostojnosti (drugačno mišljenje, ravnanje...), jih preplavi neobvladljiv strah (separacijska tesnoba), da bodo partnerja izgubili, saj partnerja doživljajo le kot podaljšek sebe in ne morejo razumeti, da se partnerjeve potrebe lahko drugačne od njihovih. Ta strah pa sproži bes in še večjo potrebo po nadzoru, partnerja istočasno izničuje, razvrednoti in od njega zahtevajo izjemno velike dokaze ljubezni in pripadnosti. V svojem nezaupanju in ekstremni ljubosumnosti kar naprej testirajo meje partnerjeve tolerance. V takšni konstelaciji je onemogočena zrela, odprta komunikacija med njima.
Zato v čustvenem odnosu do partnerja močno nihajo - od idealizacije do izničenja, s takim vedenjema pa tak človek sčasoma uniči tisto, česar si najbolj želi - kvalitetne partnerske zveze, sprejetosti in ljubezni. Tak odnos torej obstaja le, dokler so v partnerju zadovoljene njegove potrebe po grandioznem samopotrjevanju.
Partnerstvo obstaja, dokler od partnerja dobivajo dovolj posrednih in neposrednih potrditev, ker pa so od potrditev odvisni, so do partnerja izrazito posesivni. Od njega pričakujejo, da jim bo nadomestil čustvene prikrajšanosti (lakoto po ljubezni), ki jo nosijo iz otroštva in ki je nikdar ni mogoče potolažiti. Kadar pri partnerju začutijo sled samostojnosti (drugačno mišljenje, ravnanje...), jih preplavi neobvladljiv strah (separacijska tesnoba), da bodo partnerja izgubili, saj partnerja doživljajo le kot podaljšek sebe in ne morejo razumeti, da se partnerjeve potrebe lahko drugačne od njihovih. Ta strah pa sproži bes in še večjo potrebo po nadzoru, partnerja istočasno izničuje, razvrednoti in od njega zahtevajo izjemno velike dokaze ljubezni in pripadnosti. V svojem nezaupanju in ekstremni ljubosumnosti kar naprej testirajo meje partnerjeve tolerance. V takšni konstelaciji je onemogočena zrela, odprta komunikacija med njima.
Zato v čustvenem odnosu do partnerja močno nihajo - od idealizacije do izničenja, s takim vedenjema pa tak človek sčasoma uniči tisto, česar si najbolj želi - kvalitetne partnerske zveze, sprejetosti in ljubezni. Tak odnos torej obstaja le, dokler so v partnerju zadovoljene njegove potrebe po grandioznem samopotrjevanju.
Težko je vzdrževati partnerski odnos, kjer oba partnerja ljubita eno osebo - tisto z narcistično osebnostno motnjo!
Za razliko od čustvenih odnosov so lahko v drugih odnosih in življenjskih situacijah, v katerih ni potrebna čustvena vpletenost, tudi izrazito uspešni (npr. profesionalno področje). Odnos take osebe s partnerjem je ponavadi parazitski in neempatičen, ker se niso sposobne vživeti v čustveni svet drugih.
Odnos z narcistično osebo je mogoče prepoznati po nekaterih značilnostih:
V odnosu z tako osebo se partner počuti prezrto, zanemarjeno, neljubljeno, osamljeno in necenjeno.
Partner:
Partnerski odnos vidi partner kot resen in intenziven brez veliko brezskrbnega časa ali zabave.
Zakonec in otroci osebe s narcistično osebnostno motnjo se počutijo osamljene, neljubljene, izolirane ter čustveno in psihično zapuščene. Ponavadi drži, da je oseba s tem problemom, tudi ko je fizično prisotna, čustveno odsotna ali nedostopna.
Partnerstvo s tako osebo je organizirano do zadnje podrobnostmi z najrazličnejšimi aktivnostmi kot so izleti, nakupovanja, sprehodi, obiski, obiskovanje raznih zabav itd. vse z namenom, da se nebi bilo potrebno soočati z vsakodnevnimi problemi in morebitnim poglobljenim odnosom.
Pri zakonskih nesoglasjih se oseba s tem problemom izogiba soočenju ali pa uporabi pasivno-agresivne metode, kot sta molk in umik. Oseba se od čustvenih situacij odmika in si želi distanco, medtem ko si zakonec želi bližine. Partner najbolj od vseh čuti ščit, s katerim se oseba z problemom brani bližine. Partnerska zveza nikoli ne bo to kar bi naj partnerska zveza bila.
Odnos z narcistično osebo je mogoče prepoznati po nekaterih značilnostih:
- nezmožni so prisluhniti drugim, ne zanimajo jih potrebe drugih (npr. časovni roki, želje…);
- nezmožni so priznati napake navzlic dokazom o njihovem "napačnem" vedenju;
- se hladno ali pretirano praktično odzivajo v medosebnih odnosih, dajejo občutek oddaljenosti ali se površno čustveno odzivajo;
- lahko so nagnjeni k hudim izbruhom jeze;
- sposobni so trajni prekiniti odnos s prijateljem zaradi namišljenega ali dejanskega prestopka;
- ponosni so na dosežke otrok, pogosto pa istočasno pretirano nadzorujejo pri njihovih usmeritvah in dejavnostih.
- opaziti je nadpovprečno zanimanje za družbeni status in pomembnost
V odnosu z tako osebo se partner počuti prezrto, zanemarjeno, neljubljeno, osamljeno in necenjeno.
Partner:
- je prepričan, da nosi čustveno breme zakona in starševstva
- sebe vidi kot drugo izbiro
- se dojema le kot podaljšek
- občuti krivdo, zato ker v odnosu želi več, med tem ko so osebe z narcistično osebnostno motnjo (NOM) ponavadi hvaljeni s strani okolice
- imajo nizko samopodobo in so prepričani, da se ne morejo primerjati z partnerjem,
- dvomijo vase in v svojo presojo situacije
Partnerski odnos vidi partner kot resen in intenziven brez veliko brezskrbnega časa ali zabave.
Zakonec in otroci osebe s narcistično osebnostno motnjo se počutijo osamljene, neljubljene, izolirane ter čustveno in psihično zapuščene. Ponavadi drži, da je oseba s tem problemom, tudi ko je fizično prisotna, čustveno odsotna ali nedostopna.
Partnerstvo s tako osebo je organizirano do zadnje podrobnostmi z najrazličnejšimi aktivnostmi kot so izleti, nakupovanja, sprehodi, obiski, obiskovanje raznih zabav itd. vse z namenom, da se nebi bilo potrebno soočati z vsakodnevnimi problemi in morebitnim poglobljenim odnosom.
Pri zakonskih nesoglasjih se oseba s tem problemom izogiba soočenju ali pa uporabi pasivno-agresivne metode, kot sta molk in umik. Oseba se od čustvenih situacij odmika in si želi distanco, medtem ko si zakonec želi bližine. Partner najbolj od vseh čuti ščit, s katerim se oseba z problemom brani bližine. Partnerska zveza nikoli ne bo to kar bi naj partnerska zveza bila.
Čeprav je s svojim šarmom in samozaupanjem ter fizično urejenostjo na prvi pogled izredno privlačen, pa boste z narcisom težko izoblikovali kaj več kot le površinski ljubezenski odnos. Zaradi konstantne potrebe po samopotrjevanju so pripravljeni odnos kaj hitro postaviti na kocko s priložnostnimi ljubezenskimi avanturami.
Pri izbiri partnerjev so zelo pazljivi na socialni status in zunanji videz, skratka vse, kar bi doprineslo k njihovi zunanji grandioznosti. Čeprav ga je zaradi simpatičnosti v začetku težko prepoznati, pa ga že kmalu izda nekaj očitnih znakov.
Navadno ima za seboj kopico ljubezenskih razmerij, kar naprej razlaga o tem, kako ga z vseh strani občudujejo, in se hitro vznemiri, kadar stvari ne potekajo, kakor si jih je zamislil ... Na žalost pa je rek, da se v narcise zaljubijo le tisti z nizko samopodobo napačen. Vsakdo lahko nasede njihovemu šarmu, tudi tisti z zdravo samopodobo. Posamezniki z narcisoidno motnjo velikokrat živijo precej osiromašeno intimno življenje, saj jih le redko kdo lahko prenaša na dolgi rok. Navadno jih nekdo, ki mu povzročajo težave, najpogosteje je to prav partner, prepriča, da obiščejo psihoterapevta. Manj verjetnosti je, da ga bodo obiskali sami, saj je njihov glavni problem, da so prepričani, da je z njimi vse v redu in da jim ljudje okoli njih povzročajo težave. Pogosto terapevta obiščejo tudi zaradi občutkov praznine. Najpogosteje, če se sploh odločijo za terapijo, pa po pomoč pridejo prepozno, ko so se v življenju že soočili s številnimi krizami, velikokrat šele v krizi srednjih let.
Vir: Lisa