"The Beautiful People" - Mit ali resničnost!?
Ali imate v svoji bližini osebo...kjer se zdi da svojega življenja ne živi ampak je njeno življenje velika predstava za druge!?..., ki je zelo občutljiva na kritiko?
Je vaš poskus poglobljenega pogovor s tako osebo brezizhoden in resnično naporen,... se ob tem počutite neizpolnjeni,... nikoli ne pridete do nobenih zaključkov, ker se kar naprej izmika? Ali prav za nič na svetu ne prizna krivde (tudi če gre za manjše napake)? Se pogovarja pretežno o plehkih temah? Ste v odnosu s tako osebo vedno vi tisti, ki jo skrbi kaj boste rekli, ker se bojite, da je ne razjezite...
"v bližini te osebe dejansko hodite po prstih?"
Ste krivi za vse, kar gre v odnosu s tako osebo narobe in se počutite pretirano odgovorni zanjo?
Ali pa ste v preteklosti imeli ob sebi osebo, kjer se vam je po tem ko ste izrazili svoje želje naenkrat zazdelo, kot da je oseba, ki ste jo poznali umrla, ker se je v trenutku drastično spremenila, vašim "prijateljem" pa natrosila kup laži o vas, sebe pa prikazala kot žrtev?
Če imate (in prepričan sem, da imate) tako osebo v svoji bližini (to je lahko v službi, pri prijatelju/ici, v družini, ali pa je to celo vaš partner potem vam že v začetku svetujem, da ste v odnosu s tako osebo zelo previdni!!!
- Ta oseba veliko govori le o sebi, o svojih sposobnostih ter se ob vsaki priložnosti rada pohvali o svojih neizmernih dosežkih, čeprav to ni dokazljivo in ni podprto z rezultati?
- Ko ste z njo v družbi velikokrat opazite da laže in napihuje določene dogodke?
- Se ta oseba rada pohvali koga vse pozna in s kom se druži?
- Se ta oseba obnaša drugače, ko ste z njo sami in ekstremno drugače ko je v družbi svojih prijateljev ("pred publiko igra")?
- Se do "pomembnih" ljudi obnaša priliznjeno in ustrežljivo, do "nepomembnih" pa zvišano?
- Je ta oseba resnično naporna, misli le nase, nespoštljiva, se ne drži dogovorov, se do vas čudno vede, se velikokrat spreneveda, veliko laže, je zahrbtna... tudi zlobna, čeprav je v svoji okolici zelo priljubljena?
- A je odnos s to osebo poln vzponov in padcev?
- Vam taka oseba večkrat govori, kako je dobra, kako se trudi, da bi bilo vsem lepo, kako je ona poosebljena dobrota, čeprav vi v to ves čas dvomite, saj se njene besede nekako ne skladajo z njenimi dejanji!?
- Se vam zdi, da se ta oseba vede precej otročje... čeprav je stara 35 let ali več?
Je vaš poskus poglobljenega pogovor s tako osebo brezizhoden in resnično naporen,... se ob tem počutite neizpolnjeni,... nikoli ne pridete do nobenih zaključkov, ker se kar naprej izmika? Ali prav za nič na svetu ne prizna krivde (tudi če gre za manjše napake)? Se pogovarja pretežno o plehkih temah? Ste v odnosu s tako osebo vedno vi tisti, ki jo skrbi kaj boste rekli, ker se bojite, da je ne razjezite...
"v bližini te osebe dejansko hodite po prstih?"
Ste krivi za vse, kar gre v odnosu s tako osebo narobe in se počutite pretirano odgovorni zanjo?
Ali pa ste v preteklosti imeli ob sebi osebo, kjer se vam je po tem ko ste izrazili svoje želje naenkrat zazdelo, kot da je oseba, ki ste jo poznali umrla, ker se je v trenutku drastično spremenila, vašim "prijateljem" pa natrosila kup laži o vas, sebe pa prikazala kot žrtev?
Če imate (in prepričan sem, da imate) tako osebo v svoji bližini (to je lahko v službi, pri prijatelju/ici, v družini, ali pa je to celo vaš partner potem vam že v začetku svetujem, da ste v odnosu s tako osebo zelo previdni!!!
O čem govorim?
Govorim o ljudeh, za katere pogosto rečemo da so malce čudni, da so otročji, da imajo svoje hibe oz. muhe, da imajo čudno logiko, pri tem pa so preveč vsega - so enostavno preveč narejeni!
Govorim predvsem o ljudeh, za katere po nekaj časa opazimo, da ni pristen, da igra neko vlogo… govorim o ljudeh ob katerih nam naši občutki pravijo da tukaj nekaj ne štima, kljub temu, da izgledajo popolno… govorim o ljudeh, kjer opažamo da se večkrat lažejo, da so njihova pripovedovanja neskladna z realnostjo oziroma se njihova pripovedovanja o eni te isti stvari ne pokrivajo... skratka to so tisti, ki se skrivajo za neko masko in čeprav je to igranje več kot očitno, so takšni ljudje v svoji okolici sprejeti kot priljubljeni, imajo veliko prijateljstev in poznanstev, ponavadi zasedajo dobra delovna mesta, so zelo šarmantni, so zabavni in navzven izgledajo čudovito in brez napak. Vendar za to masko superiornosti in vsemogočnosti se skriva zelo poškodovana oseba, ki je globoko negotova vase, ima slabo samozaupanje in se obnaša kot majhen otrok ujet v odraslem telesu. Ker je za mejno osebnostno motnjo značilno, da jo oseba sama pri sebi niti ne opazi oziroma jo noče opaziti pri čem se poslužuje projekcij (vse kar noče videti pri sebi "obeša" na druge... drugi so zlobni, drugi lažejo, drugi so čudni). In prav zato jo je zelo težko odkriti in tudi zaradi tega je tako malo znanega o tej dokaj razširjeni motnji. So izredno dobri igralci, ki bi lahko nastopali v kakšnem filmu in tudi ko prvič srečamo tako osebo, nam niti na kraj pameti ne pride, da bi s to osebo lahko bilo kaj narobe - na začetku so dobrota in zabava tega sveta. Preslepijo tudi na tem področju neizkušene psihiatre, psihologe, psihoterapevte, ko k njim pridejo po pomoč ponavadi zaradi depresije ali kaj podobnega, kar pa je le ena od posledic te motnje. Šele po določenem času se počasi začne skozi vedenje in skozi odzive kazati da s to osebo nekaj ni vredu. Enostavno so čudni, imajo nelogično logiko, vedejo se zelo ekscentrično... Ko opazuješ tako osebo se slika nekako ne sklada z dojemanjem te osebe - nekaj ne štima! Opazovalec take osebe je zelo zmeden!
"Ljudje z mejno osebnostno motnjo sicer čutijo ista čustva in počnejo podobne stvari, kot vsi ostali ljudje. Razlika je v tem, da to občutijo bolj intenzivno, delujejo na način, ki je bolj ekstremen in imajo težave z obvladovanjem svojih čustev in vedenja. To kar jih loči od normalnih je dejstvo, da nikoli niso sposobni prepoznati svoja napačno dojemanje realnega sveta in svoja napačno razmišljanje, kakor tudi vedenje in se tako tudi niso sposobni spremeniti in prilagoditi. Pogosto manipulirajo z občutkom krivde, dolžnosti ali strahu." Raziskovanja osebnostnih motenj je začel pionir na tem področju Otto F. Kernberg in je tudi prvič uporabil izraz mejna osebnostna motnja (Borderline personality disorder), ki je ugotovil, da pri ljudeh obstaja stanje, ki ni ne nervoza ne psihoza, ampak nekaj vmes. V Sloveniji je vodilna strokovnjakinja na tem področju ga. dr, Mojca Z. Dernovšek, ki velja za strokovnjakinjo tudi v svetovnem merilu in ki jo tukaj tudi nekajkrat citiram.
Govorim predvsem o ljudeh, za katere po nekaj časa opazimo, da ni pristen, da igra neko vlogo… govorim o ljudeh ob katerih nam naši občutki pravijo da tukaj nekaj ne štima, kljub temu, da izgledajo popolno… govorim o ljudeh, kjer opažamo da se večkrat lažejo, da so njihova pripovedovanja neskladna z realnostjo oziroma se njihova pripovedovanja o eni te isti stvari ne pokrivajo... skratka to so tisti, ki se skrivajo za neko masko in čeprav je to igranje več kot očitno, so takšni ljudje v svoji okolici sprejeti kot priljubljeni, imajo veliko prijateljstev in poznanstev, ponavadi zasedajo dobra delovna mesta, so zelo šarmantni, so zabavni in navzven izgledajo čudovito in brez napak. Vendar za to masko superiornosti in vsemogočnosti se skriva zelo poškodovana oseba, ki je globoko negotova vase, ima slabo samozaupanje in se obnaša kot majhen otrok ujet v odraslem telesu. Ker je za mejno osebnostno motnjo značilno, da jo oseba sama pri sebi niti ne opazi oziroma jo noče opaziti pri čem se poslužuje projekcij (vse kar noče videti pri sebi "obeša" na druge... drugi so zlobni, drugi lažejo, drugi so čudni). In prav zato jo je zelo težko odkriti in tudi zaradi tega je tako malo znanega o tej dokaj razširjeni motnji. So izredno dobri igralci, ki bi lahko nastopali v kakšnem filmu in tudi ko prvič srečamo tako osebo, nam niti na kraj pameti ne pride, da bi s to osebo lahko bilo kaj narobe - na začetku so dobrota in zabava tega sveta. Preslepijo tudi na tem področju neizkušene psihiatre, psihologe, psihoterapevte, ko k njim pridejo po pomoč ponavadi zaradi depresije ali kaj podobnega, kar pa je le ena od posledic te motnje. Šele po določenem času se počasi začne skozi vedenje in skozi odzive kazati da s to osebo nekaj ni vredu. Enostavno so čudni, imajo nelogično logiko, vedejo se zelo ekscentrično... Ko opazuješ tako osebo se slika nekako ne sklada z dojemanjem te osebe - nekaj ne štima! Opazovalec take osebe je zelo zmeden!
"Ljudje z mejno osebnostno motnjo sicer čutijo ista čustva in počnejo podobne stvari, kot vsi ostali ljudje. Razlika je v tem, da to občutijo bolj intenzivno, delujejo na način, ki je bolj ekstremen in imajo težave z obvladovanjem svojih čustev in vedenja. To kar jih loči od normalnih je dejstvo, da nikoli niso sposobni prepoznati svoja napačno dojemanje realnega sveta in svoja napačno razmišljanje, kakor tudi vedenje in se tako tudi niso sposobni spremeniti in prilagoditi. Pogosto manipulirajo z občutkom krivde, dolžnosti ali strahu." Raziskovanja osebnostnih motenj je začel pionir na tem področju Otto F. Kernberg in je tudi prvič uporabil izraz mejna osebnostna motnja (Borderline personality disorder), ki je ugotovil, da pri ljudeh obstaja stanje, ki ni ne nervoza ne psihoza, ampak nekaj vmes. V Sloveniji je vodilna strokovnjakinja na tem področju ga. dr, Mojca Z. Dernovšek, ki velja za strokovnjakinjo tudi v svetovnem merilu in ki jo tukaj tudi nekajkrat citiram.
"Posebnost te motnje je ta, da gre za globoke značilnosti osebnosti, za trdno usidrane vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki so pa ekstremno nefleksibilni. Ker pa gre za globoko zakoreninjenost teh vzorce se oseba s to motnjo tega sama pri sebi sploh ne zaveda čeprav okolica vidi, da s to osebo nekaj ne štima in je čez nekaj časa jasno da ima oseba določene probleme sama s sabo. Ti ljudje so globoko negotovi vase, imajo slabo samozaupanje, zato ves čas iščejo nekoga, ki bi verjel vanje, sami pa nimajo toliko samozavesti, da bi komurkoli zaupali."
Zanje je zelo značilno impulzivno odzivanje na podlagi čustvenega sklepanja, najprej skočijo, potem pa pomislijo, ali sploh imajo čas in možnost skočiti. Lahko so zamerljivi, prepirljivi. Imajo težave z identiteto, vendar ne kot mlad človek, ki ne ve, kaj bi v življenju počel, ampak so stari 35 let ali več, pa še vedno ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem. Doživljajo notranjo praznino. Preprosto v sebi nimajo trdno zgrajene predstave o tem, kaj bi radi in česa ne marajo, nimajo ciljev.
Njihovi odnosi z ljudmi so burni, napeti, polni vzponov in padcev. Po drugi strani pa so izjemno občutljivi, čustveni, intuitivni, živijo v trenutku in plavajo čez ta svet. Le redko se dotaknejo tal, pa še takrat se razbijejo in jim ta prizemljitev nič ne koristi, ker jih vse samo še bolj boli. Ob vsem tem pa nenehno globoko trpijo.« Ga. dr. Dernovšek tudi pravi, da se jo taki ljudje dotaknejo in z njimi sočustvuje tudi v težkih trenutkih, ko je po terapiji s tako osebo ona popolnoma izčrpana ob tem pa se tolaži, da je ona z njimi le pol ure, sami s sabo pa morajo shajati ves čas. Dodaja še, da mora biti takšno življenje grozljivo. Celoten članek Vsi smo (kdaj) nori, le da se nekateri bolje obvladujemo" si lahko preberete tukaj:
"Vsi smo (kdaj) nori, le da se nekateri bolje obvladujemo"
Navzven se ta osebnostna motnja lahko kaže v večih oblikah, vendar bom izpostavil tiste oblike te osebnostne motnje, ki s svojim delovanjem v svoji okolici naredijo največ opustošenja. V to skupino spadajo psihopati, sociopati in narcisi (narcistična osebnostna motnja) o kateri bom tukaj na tem blogu tudi največ pisal. To, da lahko pišem o tem tako "na splošno" je zaradi tega, ker je vedenje med posamezniki popolnoma enako - identično in tako lahko enake zgodbe slišimo od nekoga v Sloveniji, ki pa je v popolnosti podobna neki zgodbi od nekoga iz Amerike, Avstralije itd.
So kot "Copy - paste"!
Njihovi odnosi z ljudmi so burni, napeti, polni vzponov in padcev. Po drugi strani pa so izjemno občutljivi, čustveni, intuitivni, živijo v trenutku in plavajo čez ta svet. Le redko se dotaknejo tal, pa še takrat se razbijejo in jim ta prizemljitev nič ne koristi, ker jih vse samo še bolj boli. Ob vsem tem pa nenehno globoko trpijo.« Ga. dr. Dernovšek tudi pravi, da se jo taki ljudje dotaknejo in z njimi sočustvuje tudi v težkih trenutkih, ko je po terapiji s tako osebo ona popolnoma izčrpana ob tem pa se tolaži, da je ona z njimi le pol ure, sami s sabo pa morajo shajati ves čas. Dodaja še, da mora biti takšno življenje grozljivo. Celoten članek Vsi smo (kdaj) nori, le da se nekateri bolje obvladujemo" si lahko preberete tukaj:
"Vsi smo (kdaj) nori, le da se nekateri bolje obvladujemo"
Navzven se ta osebnostna motnja lahko kaže v večih oblikah, vendar bom izpostavil tiste oblike te osebnostne motnje, ki s svojim delovanjem v svoji okolici naredijo največ opustošenja. V to skupino spadajo psihopati, sociopati in narcisi (narcistična osebnostna motnja) o kateri bom tukaj na tem blogu tudi največ pisal. To, da lahko pišem o tem tako "na splošno" je zaradi tega, ker je vedenje med posamezniki popolnoma enako - identično in tako lahko enake zgodbe slišimo od nekoga v Sloveniji, ki pa je v popolnosti podobna neki zgodbi od nekoga iz Amerike, Avstralije itd.
So kot "Copy - paste"!
Narcistična osebnostna motnja
Poznamo dve vrsti narcizma in sicer pozitivni narcizem, kjer imamo sami do sebe »zdravo« ljubezen in kjer se sprejemamo takšne kot smo in smo s tem tudi zadovoljni. Imamo pa negativni narcizem, ki bazira na nizki samopodobi, ki izhaja iz otroštva in napačne vzgoje. Tak negativni narcizem se kaže predvsem v pretirani zaljubljenosti v sebe (zaljubljenost v sebe – ne ljubezni do sebe!) in so fokusirani samo nase. Imajo nizko ali sploh nimajo nobene samozavesti zato so vedno odvisni od potrditve drugih, kar se kaže v pretirani ustrežljivosti. Če te potrditve ne dobijo, so zgubljeni in dobijo napade panike, kar lahko privede do resnih problemov. Zelo pogosto so nagnjeni k temu, da druge ljudi razvrednotijo, saj s tem krepijo lasten ego. Rad bi izpostavil dejstvo, da moj namen ni preganjanje čarovnic, da bi širil krivo vero ali karkoli podobnega, še najmanj pa da bi mlatil prazno slamo… moj namen je predvsem informiranje o tej v javnosti dokaj nepoznani motnji, s katero pa se vsak od nas slej kot prej sreča in ima ali pa bo sigurno še imel opravka z osebo, ki ima takšno motnjo, ki je za okolico zelo naporna. Po statističnih podatki je to dokaj razširjena osebnostna motnja in v Sloveniji bi naj bilo od 3 do 10% ljudi s to osebnostno motnjo, kar je precej velika številka in za primerjavo poglejmo, kako razširjena in znana je sladkorna bolezen, vendar jo ima po statistiki (le) 2% prebivalstva… in če pogledat zgornje številke si kar hitro lahko izračunate, da nimate nobene možnosti, da take osebe v svojem življenju nebi vsaj enkrat srečali! Zaradi te motnje prihaja do konfliktov v službah, med sosedi, prihaja do konfliktov med sorodniki in zaradi te motnje razpade veliko družin (po neki statistiki, ki so jo naredili v Nemčiji bi naj kar 60% vseh zakonov propadlo prav zaradi narcistične osebnostne motnje enega ali kar obeh zakoncev).
Zakaj pride do narcistične osebnostne motnje?
Otrok, ki raste v duhu izpolnjevati potrebe staršev ne zmore več razločiti, da je ugajati za vsako ceno, biti prvi in najboljši nezdravo. Za narcistično družbo je takšen razvoj zaželen. Ker narcistično motene osebe doma niso bile deležne zdravih čustvenih odnosov, so prežete z zelo mučnimi občutki praznine in nenehno hrepenijo po ugodju. Tolažba v obliki hitrega ugodja pa se da kupiti: lepa oblačila, različne zabave, želja po intenzivnih doživetjih. Nagnjenim k potrošništvu se da prodati najbolj bizarne načine uživanja, ker so dejansko nenehni iskalci takšnih vzburjenj. A notranjo praznino lahko izpolnimo le s čustvenimi vsebinami. S človeškimi vrednotami. Kako jih bodo razvili otroci ob starših, ki se ves dan pehajo za zaslužkom, ko pridejo zvečer izčrpani domov, pa otrokom v zameno za svojo odsotnost ponudijo najsodobnejše igrače, denar, dober avto, neomejeno svobodo …?"
Do osebnostne motnje pride, ker taka oseba v svojem otroštvu ni izoblikovala zdrave samopodobe in dejansko pride do cepitve samopodobe: »Če otrok vrednotenje po zunanjih potrditvah vgradi v svojo samopodobo, to lahko pripelje do njenega razcepa na “pristno notranjo podobo”, ki jo doživlja kot “prezahtevno in brez vrednosti”, ter “lažno zunanjo podobo”, ki je “vsemogočna in perfektna”.
Kar pomeni, da ima taka oseba dejansko dve podobi, dvoje mnenj o sebi… skratka dva obraza… Ima dve samopodobi o sebi:
Zunanja (lažna) samopodoba služi temu, da ščiti notranjo krhko (pristno) pred razvrednotenjem.
Do osebnostne motnje pride, ker taka oseba v svojem otroštvu ni izoblikovala zdrave samopodobe in dejansko pride do cepitve samopodobe: »Če otrok vrednotenje po zunanjih potrditvah vgradi v svojo samopodobo, to lahko pripelje do njenega razcepa na “pristno notranjo podobo”, ki jo doživlja kot “prezahtevno in brez vrednosti”, ter “lažno zunanjo podobo”, ki je “vsemogočna in perfektna”.
Kar pomeni, da ima taka oseba dejansko dve podobi, dvoje mnenj o sebi… skratka dva obraza… Ima dve samopodobi o sebi:
- Notranjo – pristno (to kar dejansko človek je), ki pa jo doživljajo kot prezahtevno in brez vrednosti in si jo dejansko ne želijo videti, zato jo tudi skriva pred drugimi kot tudi pred sabo.
- Zunanjo – lažno (kar si taka oseba želi, da bi bila), ki jo doživljajo kot vsemogočno in perfektno in to lažno podobo taka oseba obožuje in občuduje, vendar je le-ta sestavljena iz nešteto delčkov, ki jo pobirajo pri drugih in si te lastnosti drugih prilaščajo… Nadenejo si masko!
Zunanja (lažna) samopodoba služi temu, da ščiti notranjo krhko (pristno) pred razvrednotenjem.
"Oseba z narcistično osebnostno motnjo je do potankosti ustvarila svojo zunanjo podobo in želi v to podobo verjeti. Vseeno pa začne vase dvomiti, ko se vse pogosteje (tako od družinskih članov kot ostalih) pojavljajo pritožbe o njenem neobzirnem vedenju, čeprav so te po njenem mnenju pretirane. Sami ne vidijo, kako njihova dejanja vplivajo na okolico. Pod vplivom dvoma vase svoje napake in slabosti projicirajo na druge."
In kdo so te osebe in kako jih prepoznati?
Za take osebe bi lahko poenostavljeno rekli, da imajo dva obraza oziroma so tako kot če bi v enem telesu živela dva človeka, nekako v stilu Dr. Jekyll and Mr. Hyde.
Pri takih osebah nikoli ne veš na čem si, v nekem trenutku so prijazni, ustrežljivi in nadpovprečno predani, že v naslednjem trenutku pa se od vas umaknejo brez pravega vzroka. Ozadje tega je to, da imajo oni črno bel pogled na svet in ljudi kjer si ali nisi njihov, vmesnega prostora ni. V sami osnovi so superegoisti, kjer jim ni pomembno prav nič drugega kot oni sami in naj poudarim, da dejansko postavljajo svoje potrebe in interese pred drugimi (tudi pred interesi svojih otrok)… so center univerzuma!
To se kaže v obliki: pretiranega, v bistvu grandioznega občutka lastne pomembnosti (pretiravajo o lastnih dosežkih in talentih, pri tem pa pričakujejo (v bistvu zahtevajo), da bodo drugi opazili njihovo superioznost brez merljivih dosežkov globoke potrebe po občudovanju sanjajo o brezmejnem uspehu in moči, prepričani so v svojo enkratnost, imajo nenormalno visoka pričakovanja, prepričani so, da njihovo enkratnost, superioznost in posebnost lahko razumejo samo najodličnejši posamezniki in ustanove (taki ljudje se bolano trudijo, da imajo čim več poznanstev iz sveta znanih in uspešnih s čim se radi ob vsaki priložnosti tudi hvalijo) imajo nerealna pričakovanja naklonjenosti in nerealna pričakovanja posebnega tretmana v družbi, druge izrabljajo za dosego lastnih ciljev, zelo velika stopnja zavisti do drugih oziroma so prepričani da so zavistni drugi, so brez empatije, vedejo se zelo arogantno in vzvišeno. Take osebe najlažje prepoznamo po pretirani občutljivosti za sleherno kritiko ter izredno močni potrebi po ljubezni, podpori in pretirani ustrežljivosti.
Pri takih osebah nikoli ne veš na čem si, v nekem trenutku so prijazni, ustrežljivi in nadpovprečno predani, že v naslednjem trenutku pa se od vas umaknejo brez pravega vzroka. Ozadje tega je to, da imajo oni črno bel pogled na svet in ljudi kjer si ali nisi njihov, vmesnega prostora ni. V sami osnovi so superegoisti, kjer jim ni pomembno prav nič drugega kot oni sami in naj poudarim, da dejansko postavljajo svoje potrebe in interese pred drugimi (tudi pred interesi svojih otrok)… so center univerzuma!
To se kaže v obliki: pretiranega, v bistvu grandioznega občutka lastne pomembnosti (pretiravajo o lastnih dosežkih in talentih, pri tem pa pričakujejo (v bistvu zahtevajo), da bodo drugi opazili njihovo superioznost brez merljivih dosežkov globoke potrebe po občudovanju sanjajo o brezmejnem uspehu in moči, prepričani so v svojo enkratnost, imajo nenormalno visoka pričakovanja, prepričani so, da njihovo enkratnost, superioznost in posebnost lahko razumejo samo najodličnejši posamezniki in ustanove (taki ljudje se bolano trudijo, da imajo čim več poznanstev iz sveta znanih in uspešnih s čim se radi ob vsaki priložnosti tudi hvalijo) imajo nerealna pričakovanja naklonjenosti in nerealna pričakovanja posebnega tretmana v družbi, druge izrabljajo za dosego lastnih ciljev, zelo velika stopnja zavisti do drugih oziroma so prepričani da so zavistni drugi, so brez empatije, vedejo se zelo arogantno in vzvišeno. Take osebe najlažje prepoznamo po pretirani občutljivosti za sleherno kritiko ter izredno močni potrebi po ljubezni, podpori in pretirani ustrežljivosti.
"Prijaznost"
»Klasična« oseba z narcistično osebnostno motnjo navzven nikakor ni nekdo, ki se vulgarno obnaša, ki ni pozoren na druge, ki se ne ve obnašati, prav nasprotno, to so ljudje, ki so navzven skoraj brez napak, so inteligentni, ponavadi tudi dobro zgledajo, so urejeni, se znajo urediti, so več ali manj vedno šarmantno in prijazno nasmejani, so izredno dobri retoriki, so izobraženi, so ponavadi tudi uspešni, zelo družabni in vedo pritegniti pozornost, so zabavni, navzven delujejo zelo samozavestno… so enostavno predobri, da bi bili resnični – preveč je vsega – in če pogledamo bolj objektivno je dejansko tako: niso resnični!
»Občutljivost na kritiko"
Čeprav navzven delujejo zelo samozavestno in močno, kar je le njihova maska za javnost in ravno kritika jim nakaže, da so notranje pohabljeni zato na vsakršno kritiko odreagirajo zelo burno in s protinapadom. Tudi če jim kritiko podamo dobronamerno za skupno dobro tudi podkrepljeno z dokazi o njihovem nepravilnem ravnanju so kritiko enostavno nesposobni sprejeti oziroma jo enostavno ne upoštevajo. Oni niso nikoli za nič krivi, vedno ampak res vedno so po njihovem za vse krivi drugi.
"Izkoriščevalski" in "Parazitski način življenja"
Ljudi okrog sebe sprejemajo in spuščajo k sebi samo z namenom, da jih izkoristijo oziroma da dosežejo svoj cilj, kjer lahko gre za boljše ali novo delovno mesto, pridobit novo poznanstvo za povečanje njihovega ugleda, za pridobitev kakih ugodnosti (pa naj se gre samo za par procentov popusta v kaki trgovini), za novega partnerja od katerega si obetajo boljši ugled ali finančno korist za sebe… Taki ljudje se do ljudi od katerih si obetajo določeno korist vedejo pretirano ustrežljivo, so nepopisno prijazni, do takih so se pripravljeni postaviti tudi v podrejeni položaj, za njih so pripravljeni narediti praktično vse (od raznih uslug, do podarjanje različnih daril tudi kar tako, do neprestanega spraševanju o mnenju drugega o praktično vsem, do lepih in prijaznih sporočil (kar tako mimogrede), tudi do pripravljenosti na spolne odnose, skratka pripravljeni so narediti vse). Pri doseganju zastavljenih ciljev nimajo prav nobenih etičnih in moralnih zadržkov, so izredno manipulativni, so patološki lažnivci in imajo izrazito izoblikovane sposobnosti zaznavanja potreb drugih in so pripravljeni iti tudi preko trupel...Takoj ko dobijo svoje in v primeru, da v tem človeku za sebe ne vidijo prav nič uporabnega jih zavržejo kot porabljeno embalažo. To ne delajo zavestno, ampak enostavno izgubijo interes za takšnega človeka, ki je »brez koristi« - to je njihova logika! Ljudi okrog sebe si zbirajo tudi zato, da "živijo na njihov račun".
"Vedno želijo biti v centru pozornosti"
Če takšne ljudi opazujemo bolj "od daleč" (tako da nismo čustveno vpeti) vidimo da živijo po načelu "It's All About Me"! Sebi so najpomembnejši na celem svetu... ne ozirajo se na nobenega, res na nobenega. Če je pozornost publike usmerjena drugam bodo naredili vse, da se potisnejo v center pozornosti - tudi pred svojimi lastnimi otroki nimajo nobenih zadržkov in bodo naredili vse, da jim ukradejo pozornost (v vrtcu, šoli, na rojstno dnevni zabavi otroka, pri zdravniku, skratka vsepovsod). To je tako pretkano in to naredijo na tako subtilen način, da tega kot laik sploh ne opaziš, vendar ko spoznaš ozadje delovanja vidiš vse taktike s katerimi se potisnejo v ospredje. Kar naenkrat je "...ti si nepomemben/a, glejte, občudujte zdaj mene!"
"Ljubijo drame"
Pri takih ljudeh velikokrat opazimo, kot da bi neprestano živeli v neki drami. Drame ustvarjajo sami z raznim vedenjem ali pripovedovanjem izmišljenih zgodb in s tem pritiskajo na sočutje drugih s ciljem preusmerja pozornost na sebe, saj so prepričani, da si to, da so v centru pozornosti oni s svojo grandioznostjo tudi zaslužijo. Ta spekter dram je lahko zelo širok in lahko vsebuje zgodbe o tem kako se partner do njih vede nespoštljivo, kako jih zlorablja, kako so v službi nepošteni do njih čeprav naredijo vse za dobrobit vseh zaposlenih, do neprestanih malih spodrsljajih kjer se (kao nenamerno) poškodujejo (udarijo ob rob mize, do tega da jim pade kaj na nogo,…) do konstantno ponavljajočih se najrazličnejših bolezni (prehladi, angine, bolečine v mišicah, raznih prebavnih motnjah itd.).
"Dvoličnost"
Take ljudi lahko prepoznamo tudi po njihovi dvoličnosti, čeprav se kaže na zelo subtilni način. To igro dvoličnosti in kako obravnavajo ljudi okrog sebe je včasih vidno, ko si v njihovi družbi če jih nekdo pokliče, kjer ko pogledajo na telefon vam najprej rečejo »uf spet ta kreten«; »pa kaj že spet ta krava hoče«, »pa kaj spet ta teži«; ko pa se klicatelju oglasijo privre na plano vsa prijaznost tega sveta: »o živjo, kako si, kako sem vesel/a da si me poklical/a«…
"Pomembna je zunanjost"
Zelo veliko dajo na svojo zunanjost, so vedno zelo urejeni, prav nikoli niso videti slabo (tudi ko gredo v posteljo so na nek način urejeni)… Za to svojo zunanjost so pripravljeni zapraviti veliko časa, napora in denarja. Taki ljudje so vedno v kozmetičnih salonih, pri frizerjih, v fitnesih, raznih lepotnih centrih (tudi kirurški posegi), zelo veliko se rekreirajo, pazijo na prehrano, imajo veliko afiniteto do znanih blagovnih znamk (za njih je samo najboljše dovolj dobro)… Njihova zunanjost jim je najpomembnejša stvar na svetu!
"Strah pred (samo)razkritjem«
Pri takih ljudeh imamo občutek da jih enostavno ne moremo »prijeti«… so kot živo srebro, ki se vedno izmuzne. In ta izmuzljivost je njihov obrambni mehanizem pred tem, da bi dovolili komerkoli (tudi samemu sebi) dovolijo, da bi odkril tisto kar so resnično oni – ljudje s pohabljeno dušo! Pri takih ljudeh lahko opazimo, da so ves čas z čem zaposleni – nikoli niso na miru, pa naj se gre za pretirano predanost službi, do raznih »animacijskih programov«, ki si jih organizirajo v svojem prostem času, do tega da doma vedno nekaj počnejo (pospravljajo, delajo kaj okrog hiše, brišejo prah, premeščajo stvari, so za računalnikom (kjer lahko opazimo tudi to, da si ogledujejo svoje slike – kar je pri njih popolnoma normalno saj so zaljubljeni v sebe in pri tem baje doživljajo tudi seksualne fantazije)… To obnašanje spominja na nek beg – in to pri njih dejansko je beg in sicer beg pred njimi samimi!
"Tekmovalnost"
Pretirana tekmovalnost je še en pokazatelj po katerem lahko opazimo moteno osebo. Z drugimi tekmujejo prav v vsakem trenutku, vendar to ni očitno in to se pokaže šele čez čas, čeprav sami to da so tekmovalni večkrat tudi omenijo vendar to ponavadi naredijo tako mimogrede – v hecu… Sami pri sebi to tekmovalnost in dokazovanje jemljejo kot, da gre za življenje ali smrt!
"Brez lastnega mnenja"
Pri tako pohabljenih ljudeh lahko opazimo tudi to, da nimajo svojega mnenja oziroma se njihovo mnenje neprestano spreminja, kar je posledica nizkega samospoštovanja in izgubljenega »jaz-a« in tako neprestano iščejo mnenja pri drugih katere potem brez premisleka ponotranjijo.
"Partnerstvo"
Narcis čustva igra, jih pa ni zmožen doživljati. Njihove partnerske zveze so funkcionalne in služijo samopotrjevanju, kar pomeni, da si za partnerje izbirajo ljudi, ki jim lahko kakor koli koristijo, pa naj je to ugled ali pa finančno stanje partnerja. To so ponavadi znane osebnosti, ljudje na položajih, ljudje z določenim pedigrejem, itd. To kdo in kaj je njihov partner izpostavijo ob vsaki priložnosti ter se s tem samo-potrjujejo nekako v smislu »glej kdo je moj partner in kako super sem jaz«. Za dosego svojega cilja, kje naj si je to zgolj ustvariti ugled, prepoznavnost, se finančno okoristiti ali pa zgolj pridobiti boljše delovno mesto so se pripravljeni spustiti v partnerske zveze, kjer se ne ozirajo niti na to da pri tem tudi razdrejo družine. Večinoma imajo kratkotrajne veze, razen če srečajo koga z komplementarno patologijo osebnosti, ali pa osebo kakršni bi radi bili, da se lahko z njo zlijejo. Partnerstvo s tako osebo obstaja tako dolgo, dokler od partnerja dobivajo dovolj posrednih in neposrednih potrditev, od katerih pa so odvisni in se do partnerja največkrat vedejo zelo posesivno. Dokler od partnerja dobivajo tisto kar si želijo ga neizmerno idealizirajo in kujejo v zvezde, ko pa pri partnerju začutijo najmanjši znak samostojnosti (naj se gre za drugačno mnenje ali ravnanje od njihovega), jih popade neobvljadiv strah pred pred izgubo in tako partnerja sočasno idealizirajo in razvrednotijo od njega pa pričakujejo (zahtevajo) izjemno velike dokaze ljubezni in pripadnosti. V primeru, da partner izgubi ugled, zaposlitev ali finančno varnost, ga v trenutku zapustijo brez kančka sočutja in pripravljenosti pomagati… Partner postane neuporaben! V odnosih kjer ni potrebe po čustveni vpletenosti so lahko tudi zelo uspešni, čeprav kot rečeno lahko do svojih ciljev pridejo brez etičnih in moralnih zadržkov, kar je ponavadi primer pri »uspešnih ženskah«, za katere vemo, čeprav to same zanikajo, da so se na določeni položaj povzpele preko postelje! Osebe z narcistično osebnostno motnjo so nagnjene k deloholizmu, saj je tako dobijo prav tisto kar potrebujejo! Žal je to kar pogosta realnost v naši družbi!
"Pravi jaz (self)"
Največji problem pri njih je v doživljanju samega sebe, se pravi v njihovi samopodobi oziroma identiteti. Sami pri sebi sploh ne vedo kdo ali kaj so! Zaradi izgubljenosti samega sebe tak človek celo življenje lastnosti, vedenjske vzorce, značilnosti, izgled, mnenja in vse ostalo kar dela nekega človeka tako unikatnega pobira pri drugih, kar pomeni, da od tistih katere idealizira prevzamejo mnenja, prioritete, stališča, način govora, frizuro, stil oblačenja, interese, skratka pri vsakem poberejo nekaj in to prevzamejo za svoje – neprestano si prisvajajo etikete in se z njimi identificirajo. Če imamo priložnost tako osebo spoznati malo bolje opazimo, da imamo pred sabo osebnost, ki je kot nek kolaž značilnosti in izgleda različnih ljudi v nekem telesu! Za njih je značilen sram, zadrega in strah pred izkušnjami, ki bi lahko ogrožali njihovo samopodobo, ki bi lahko pripeljali do razvrednotenja. Ti ljudje imajo na eni strani vsemogočne fantazije (tudi seksualne) o sebi ob neuspehu pa se soočajo s samozaničevanjem.
Kje jih lahko najdemo?
Preprosto povsod... v službi, v trgovini, pri zdravniku, v šoli, na sodišču, pri policiji, v vladi, pri sosedih, pri sorodnikih, pri starših... lahko pa je to tudi vaš partner! Skratka takih ljudi je res veliko med nami. To so ljudje, ki se pri svojih 40, 50 letih še vedno vedejo kot, da so najstniki. Zelo priljubljena zbirališča takih oseb so lokacije ki slovijo po tem da so "in" (za njih je le najboljše dovolj dobro) prestižne restavracije, eminentni lokali, razne elitne prireditve, kamor jih vleče kot vešče luč ponoči. Tam se nastavljajo fotografom in se vrtijo okrog kot kakšne vrtavke, kjer naredijo skoraj vse (tudi podkupujejo) fotografe in novinarje, da se jih objavi v revijah za rumeni tisk. Žalostno mi je dejstvo, da nekateri take ljudi še obožujejo in jim zavidajo! Taki resnično nimajo ničesar kaj bi jim zavidali... Oni nimajo niti samega sebe!
In kje so vzroki?
Vzrok za takšno osebnostno motnjo lahko najdemo v nepravilni vzgoji otroka, kjer je v ospredju predvsem neizmerna in brezpogojna ljubezen staršev do svojega otroka, kjer prihaja do bolanega občudovanja in oboževanja. Takega otroka že v rani mladosti starši doživljajo kot nadpovprečno sposobnega in že od začetka zahtevajo pretirane sposobnosti. Saj poznamo tisto vzgojo, kjer je jasno videti, da starši od svojega otroka pričakujejo vse tiste dosežke, kjer so sami pogrnili in bili neuspešni ter tako na nek način skozi otroka zdravijo svoje rane!? Tak otrok da bi se zaščitil razvije navidezno samozadostnost, za katero skrije svojo negotovost in ranljivost, s čim poskuša zadovoljiti pretirana pričakovanja staršev in v kadar otroku to ne uspe, so starši razočarani in jezni, otroka pa čustveno razvrednotijo in tako otrok razcepi svojo samopodobo na grandiozni del ob pohvali in razvrednotenega dela ob najmanjši kritiki. Ker pa se teh vzorcev ljudje ne zavedajo jih posledično prenašajo zopet v nov rod, se pravi na svoje otroke.
"Vidimo se take, kot so nas videli naši starši."
...in če starši ne vedo kaj počnejo, se človek ko odraste (ne)vidi kakšen je v resnici
Pa lep dan...
vir: prispevki psihiatrinje prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek in Janez Rojšek, spec.klin.psih. in Biserka Ilin
vir: prispevki psihiatrinje prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek in Janez Rojšek, spec.klin.psih. in Biserka Ilin